Prebivalstvo Večinski delež prebivalstva, okoli 86%, predstavljajo Slovaki. Najštevilčnejša manjšina so Madžari z 10% deležem. Sporni so podatki o Romih. Na zadnjem popisu so jih našteli za 1,7%, vendar strokovnjaki domnevajo, da jih je okoli 5,6%, le da so se zaradi diskriminacije izrekli bodisi za Slovake bodisi za Madžare. Če to drži, je treba delež Slovakov in Madžarov zmanjšati za skupno 4 odstotne točke. Manj številne narodne manjšine predstavljajo Čehi, Rusini, Ukrajinci, Nemci in Poljaki. Uradni jezik je slovaščina, na nekaterih področjih, zlasti na jugu in vzhodu države, ima madžarščina status drugega uradnega jezika. [uredi] Verska sestava Okoli 60% vseh prebivalcev pripada rimskokatoliški cerkvi. 9,7% jih je ateistov, 8,4% prebivalcev so protestanti, pribl. 4% jih pripada grškokatoliški cerkvi, 0,9% vzhodnopravoslavni cerkvi. Od predvojnih 120.000 Judov jih je do danes ostalo le okoli 2.300. [uredi] Površje Slovaška je celinska država brez izhoda na morje. Relief je večinoma gorat in hribovit, saj skozi državo potekajo Karpati. V Visokih Tatrah na severu države se nahaja gora Gerlachovský štít, ki je z 2.655 m najvišja točka. Nekaj nižinskega sveta je v porečju Donave na jugozahodu in na jugovzhodu države. Najnižja točka (94 m) se nahaja na skrajnem vzhodu, kjer reka Bodrog teče na Madžarsko. Najdaljša slovaška reka je Váh, ki izvira v Visokih Tatrah, teče skozi severno in zahodno Slovaško ter se po 403 km pri Komárnu izliva v Donavo. Pomembna reka je tudi Hron. Območje okoli Rožňave (zahodno od Košic) je zakraselo z značilnimi kraškimi pojavi. [uredi] Zgodovina Pred 5. stoletjem pr.n.št. Okoli leta 500 pr.n.št. je bilo ozemlje sedanje Slovaške poseljeno s Kelti, ki so zgradili mogočno utrdbo na mestu današnje Bratislave in Havranoka. Biatecs, srebrnik z imeni keltskih kraljev predstavlja prvo znano uporabo pisave na Slovaškem. Od 2. stoletja pr.n.št. je razširjeni rimski imperij ustanovil in vzdrževal več utrdb ob bregovih in severno od Donave, največji sta bili poimenovani Carnuntum in Brigetio. V bližini najbolj severne točke rimskih osvojitev, ob Limesu Romanusu, je obstajal zimski tabor Laugaritio (na kraju sedanjega Trenčina), kjer se je pomožna II. legija bojevala in zmagala v odločilni bitki proti germanskim plemenom Quadi leta 179 pr.n.št., med Markomanskimi vojnami. Kraljestvo Vannius, ki so ga ustanovila germanska švabska plemena Kvadi in Markomani pa tudi več drugih manjših germanskih in keltskih plemen, vključno z Osi in Cotini, je obstojalo na zahodu in v osrednji Slovaški od 8. - 6. stoletja pr.n.št. do leta 179 pr.n.št. Slovanske države Slovanska plemena so se na ozemlju današnje Slovaške naselila v 6. stoletju. Zahodna Slovaška je bila center Samove plemenske zveze v 7. stoletju. Slovanska država, znana pod imenom "principat Nitra", se je izoblikovala v 8. stoletju in njeni vladar Pribina je dal posvetiti prvo znano krščansko cerkev na Slovaškem leta 828. Skupaj s sosednjo Moravsko je bil principat jedro Velikomoravske od leta 833. Največjo moč je Velikomoravska dobila s prihodom bizantinskih misijonarjev sv. Cirila in sv. Metoda, za časa vladavine princa Rastislava in med ozemeljsko razširitvijo pod kraljem Svatoplukom I. Kraljevina Madžarska Po razpadu Velikomoravske v začetku 10. stoletja so si Madžari postopoma priključili ozemlje današnje Slovaške. Proti koncu 10. stoletja je sedanja Slovaška postala del nastajajočega madžarskega principata, ki se je po letu 1000 razvil v kraljevino Madžarsko. Slovaško ozemlje je ostalo sestavni del Madžarske države vse do leta 1918. Etnična sestava se je spremenila s prihodom Karpatskih Nemcev v 13. stoletju, Vlahov v 14. stoletju in Judov. Število prebivalcev se je močno zmanjšalo zaradi invazije Tatarov leta 1241 in lakote ter epidemij kuge po njej. V srednjem veku današnjo Slovaško označujeta rast mest, gradnja številnih kamnitih gradov in razvoj umetnosti. Leta 1465 je madžarski kralj Matija Korvin ustanovil prvo univerzo v Bratislavi, ki pa je prenehala delovati po njegovi smrti leta 1490. Turški imperij je začel svoje osvajalne pohode na Madžarsko in zasedba Bude (Budimpešte) v začetku 16. stoletja je zahtevala prestavitev centra kraljevine Madžarske v Bratislavo, ki je leta 1536 postala prestolnica Madžarske. Turški vpadi ter spopadi z Habsburško monarhijo so močno opustošili deželo, posebej še podeželje. Ko so se bili Turki proti koncu 17. stoletja prisiljeni umakniti iz Madžarske, je pomembnost Slovaške upadla, četudi je Bratislava obdržala svoj status glavnega Madžarske vse do 1848, ko so prestol vrnili v Budimpešto. Med revolucijo v letih 1848-49 so Slovaki podprli avstrijskega cesarja z željo, da bi bili neodvisni od madžarskega dela monarhije, toda to jim ni uspelo. Ker so se odnosi med obema narodoma poslabševali (glej: madžarizacija), je bila posledica ločitev Slovaške od Madžarske po I. svetovni vojni. Češkoslovaška in II. svetovna vojna Leta 1918 je Slovaška skupaj z Češko in Moravsko oblikovala skupno državo Češkoslovaško, z mejami, kot sta jih določali Saintgermainska in Trianonska mirovna pogodba. Leta 1919 je med kaosom po razpadu Avstro-Ogrske Slovaško napadla provizorična Madžarska sovjetska republika in ena tretjina Slovaške je začasno postala Slovaška sovjetska republika. V medvojnem obdobju je bila demokratična in napredna Češkoslovaška pod stalnim pritiskom vlad Nemčije in Madžarske, dokler ni prenehala obstajati leta 1939, zaradi sklenitve Muenchenske pogodbe, podpisane eno leto prej. Južni del Slovaške je pripadel Madžarski, zaradi podpisa Dunajske deklaracije. Pod pritiskom nacistične Nemčije je prva Slovaška republika, ki jo je vodil klero-fašistični Josef Tiso, razglasila svojo neodvisnost od Češkoslovaške leta 1939. Nova vlada je bila močno povezana z Nemčijo in je polagoma postala njena marioneta. Večina tukajšnjih Judov je bila med holokavstom deportirana v nemška koncentracijska taborišča. Protifašistično gibanje je vodilo več oboroženih spopadov leta 1944, znanih kot Slovaška narodna vstaja, sledili pa sta ji krvava nemška okupacija in gverilski boji. Komunistično obdobje Po II. svetovni vojni je bila ponovno vzpostavljena Češkoslovaška in leta 1947 je bil Josef Tiso obešen zaradi svojega sodelovanja z nacisti. Več kot 76.000 Madžarov in 32.000 Nemcev je moralo zapustiti Slovaško v seriji množičnih selitev prebivalstva, ki so jih začeli zavezniki na Potsdamski konferenci. Ti dogodki so še danes vzrok napetosti med Slovaško in Madžarsko. Češkoslovaška je prišla pod sovjetski vpliv in pritisk držav Varšavskega pakta po udaru leta 1948. Državo so okupirale vojske Varšavskega pakta leta 1968, ko se je zaključilo obdobje liberalizacije pod vodstvom Alexandra Dubčka. Leta 1969 je Češka postala federacija Češke in Slovaške socialistične republike . Ustanovitev Slovaške Koncu komunistične vladavine na Češkoslovaškem leta 1989, med miroljubno "Žametno revolucijo", je sledila ponovna delitev države, tokrat na dve državi naslednici. Julija 1992 se je Slovaška, pod vodstvom predsednika vlade Vladimirja Mečiarja, razglasila za neodvisno državo, kar je pomenilo, da so njeni zakoni nadomestili dotedaj veljavne federativne. Poleti 1992 sta se Mečiar in češki predsednik vlade Vaclav Klaus pogajala in dogovarjala o podrobnostih glede ločitve federacije in o delitvi. Novembra je zvezni parlament izglasoval, da se bosta uradno državi ločili 31. decembra 1992. Tako sta republika Slovaška in republika Češka odšli vsaka svojo pot 1. januarja 1993. Slovaška je ostala tesni sodelavec Češke, obe državi sodelujeta z Madžarsko in Poljsko ter znotraj Višegrajske skupine. Slovaška je postala članica zveze NATO 29. marca 2004 in Evropske unije 1. maja 2004 Lega Mesto leži na skrajnem zahodu države (48°9' severno, 17°7' vzhodno), tik ob meji z Avstrijo, pribl. 60 km vzhodno od Dunaja. Večji del mesta leži ob levem bregu Donave, le predmestje Petržalka leži med desnim bregom in mejo z Avstrijo. S severa in vzhoda segajo do mesta obronki Malih Karpatov (Malé Karpaty). Bratislava je edina prestolnica, ki administrativno meji kar na dve državi: Avstrijo in Madžarsko. [uredi] Zgodovina Pogled z gradu na stari del mesta Prva naselbina na območju današnje Bratislave je nastala že v neolitiku. Približno med leti 400 in 50 pr. n. št. so območje naseljevali Kelti in leta 125 pr. n. št postavili pomembno utrjeno postojanko. Med 1. in 5. stoletjem je ravno čez današnje središče mesta tekla meja Rimskega imperija, ob njej je stalo več rimskih (npr. Gerulata) in germanskih naselbin. V 6. stoletju se priselijo Slovani, ki do 8. stoletja živijo z Avari. V 7. stoletju je območje današnjega mesta del Samove plemenske zveze, konec 8. in prvo polovico 9.stoletja pa del Kneževine Nitra. Leta 833 se priključi Velikomoravski, leta 907 pa postane del Madžarske in to z nekaj krajšimi prekinitvami ostane vse do leta 1918. Med letoma 1536 in 1784, v času turške zasedbe Budima, je bila Bratislava prestolnica Kraljevine Madžarske, med letoma 1542 in 1848 se je tu sestajal Diet (madžarski parlament), v obdobju med letoma 1563 in 1830 pa so v katedrali sv. Martina kronali madžarske kralje. V 18. stoletju je mesto začelo postajati središče slovaškega narodnega gibanja. Leta 1805 so po bitki pri Austerlitzu v Bratislavi podpisali mirovni sporazum med Avstrijo in Francijo, štiri leta pozneje pa so jo Napoleonove čete opustošile. Leta 1918, po razpadu Avstro-Ogrske, so 70% prebivalcev sestavljali Nemci in Madžari in mestne oblasti so mesto po ameriškem predsedniku poimenovale Wilsonovo mesto in ga razglasile za svobodno mesto. 1. januarja 1919 postane del Češkoslovaške in dobi današnje ime Bratislava. Obstaja več teorij o izvoru imena. Po eni naj bi ga dobilo po stari slovanski besedi Braslava, po drugi naj bi ga v času slovaskega narodnega gibanja tako poimenovali po bohemskem kralju Bretislavu, po tretji pa naj bi ime določil kar ameriški predsednik Woodrow Wilson. Med leti 1939 in 1945 je bilo prestolnica marionetne države Slovaške, leta 1944 so jo zasedli Nemci, leta 1945 jo je zasedla Rdeča armada in ponovno je postala del Češkoslovaške. Leta 1947 so na pariški mirovni konferenci Madžarski odvzeli bodoča bratislavska predmestja Rusovce, Čunovo in Jarovce. 21. avgusta 1968 so jo ob zadušitvi praške pomladi zasedle enote varšavskega pakta, navkljub vsemu pa je leta 1969, ko se je Češkoslovaška razdelila v dve federalni enoti, postala glavno mesto Slovaške sociastične republike. Zadnji dve desetletji 20. stoletja je po kriteriju bruto družbenega proizvoda na prebivalca Bratislava veljala za drugo najbogatejše mesto vzhodne Evrope (takoj za Prago). 15. novembra 1989 je Alexander Dubček prvič od zadušitve praške pomladi nagovoril Bratislavčane, kar je spodbudilo silovite demonstracije, ki so pripeljale do žametne revolucije in padca češkoslovaškega komunističnega režima. Od 1. januarja 1993 dalje je Bratislava glavno mesto neodvisne Slovaške. Zgodovina Glavni članek: Zgodovina Francije. Meje današnje Francije so postavljene podobno, kot meje ozemlja Galcev, ki so bili Kelti. Rimljani so v 1. stoletju pr. n. št. zavzeli Galijo in prebivalci so kmalu sprejeli rimsko kulturo in jezik. Krščanstvo je prišlo v Galijo že v 2. in 3. stoletju n. št. V 4. stoletju so Germani, predvsem Franki, vdrli in naselili vzhodna območja Galije ob Renu. Iz tega tudi izhaja staro ime 'Francie'. Ime Francija pa izhaja iz fevdalnega posestva Kapetingov, francoskih kraljev, okoli Pariza, ki se imenuje Île-de-France. Čeprav mnogi datirajo začetek francoske monarhije v 5. stoletje, se je samostojen obstoj države začel z delitvijo Frankovskega cesarstva Karla Velikega na zahodni in vzhodni del. Iz vzhodnega dela je nastala Nemčija, iz zahodnega pa Francija. Nasledniki Karla Velikega so vladali Franciji do leta 987, ko je bil Hugo Capet, vojvoda Francije in grof Pariza, okronan za kralja Francije. Njegovi nasledniki, začenši s kapetinško dinastijo, so vladali Franciji do leta 1792, ko je francoska revolucija uveljavila republiko z radikalnimi spremembami, ki so se začele leta 1789. Napoléon Bonaparte je leta 1799 prišel na oblast v republiki in se proglasil za cesarja (leta 1804). Njegova vojska se je udeležila mnogih vojn v Evropi, zavzela dosti držav in ustanavljala nova kraljestva z Napoléonovimi sorodniki na oblasti. Po Napoléonovem porazu, so v Francijo ponovno uvedli monarhijo, a so jo ukinili z začetkom Druge republike. Druga republika se je končala, ko je bil za predsednika izvoljen Louis-Napoléon, Napoléonov nečak, ki je proglasil Drugo cesarstvo. Louis-Napoléona (Napoléon III.), ki ni bil tako ambiciozen kot stric, so kmalu odstavili in Francija je ponovno postala republika (Tretja republika). Čeprav je bila Francija zmagovalka v obeh svetovnih vojnah, so jo prizadele izgube bogastva, velikega dela imperija, delovne sile in statusa prevladujoče narodne države. Leta 1958 so v Franciji sprejeli novo ustavo, po kateri ima predsednik velika pooblastila (Peta republika), ki ni klonila nestabilnosti, kot prejšnji parlamentarni režimi. V zadnjih desetletjih sta se sprava in sodelovanje med Francijo in Nemčijo izkazali ključnega pomena za ekonomsko združitev Evrope tudi za uvedbo evra januarja 1999. Danes je Francija v ospredju držav, ki želijo zagon uvedbe skupne evropske valute izkoristiti za nadgradnjo Evropske unije v bolj združen in sposoben evropski politični, obrambni in varnostni aparat. Francija je ena izmed petih stalnih članic Varnostnega sveta Združenih narodov. [uredi] Politična ureditev Polje slog.svg Članek ima pomanjkljiv slog. Pri urejanju upoštevajte pravila slogovnega priročnika. Glavni članek: Politična ureditev Francije. Ustava Pete republike je bila sprejeta na referendumu 28. septembra 1958. Ta ustava je izredno povečala avtoriteto izvršilne oblasti v primerjavi z zakonodajno oblastjo (parlamentom). Po ustavi je francoski predsednik izvoljen neposredno za 5-letni mandat (sprva 7 let). Posredovanje predsednika zagotavlja delovanje države. Predsednik imenuje premierja, predseduje vladi, je vrhovni poveljnik oboroženih sil in sklepa meddržavne pogodbe. Narodna skupščina (Assemblée Nationale) je najvišje zakonodajno telo. Poslance volijo vsakih 5 let za 5-letni mandat. Skupščina lahko izglasuje razpustitev vlade. Senatorje volijo posredno, volijo lokalni funkcionarji (teh je 100-200 tisoč), za dobo 6 let. Polovica Senata je obnovljena vsaka 3 leta. Senat ima zelo omejeno moč; v primeru nesporazuma med Narodno skupščino in Senatom ima zadnjo besedo skupščina. Vlada ima močan vpliv na dnevni red parlamenta. USTAVNI SVET | Do leta 1958 Francija ni poznala nadzora ustavnosti, saj so šteli, da bi bilo ti v nasprotju z načelom, da je zakon izraz obče volje oziroma ljudske suverenosti. Položaj ustavnega sveta je okrepila ustavna sprememba iz leta 1974, ki je pravico do predlaganja ocene ustavnosti dala tudi članom parlamenta. Ustavni svet sestavljajo imenovani člani in člani po položaju. Slednji so dosmrtni člani sveta bivši predsedniki republike, ki pa v resnici ne sodelujejo pri delu tega organa. Imenovanih članov je 9 (3 imenuje predsednik republike, 3 predsednik nacionalne skupščine, 3 predsednik senata). Njihov mandat traja 9 let, vsako 3. leto se obnovi 1/3 članov. Ustava ne določa nobenih pogojev (po navadi 2-3 pravniki, bivši ministri, bivši poslanci, politične osebnosti). Predsednika Ustavnega sveta imenuje predsednik republike, njegove mandatne dobe ustava ne določa. Pred nastopom funkcije člani zaprisežejo pred predsednikom republike (varovanje tajnosti odločanja in glasovanja, etc.). Funkcija člana Ustavnega sveta je nezdružljiva s članom vlade, parlamenta, evropskega parlamenta, socialno-ekonomskega sveta in s kakršnimkoli volilnim mandatom in ne smejo opravljati vodstvenih funkcij v političnih strankah. Svet opravlja svetovalno in odločujočo funkcijo, odločitev je sprejeta, če zanjo glasuje večina članov sveta. Daje mnenja, če se nanj obrne predsednik republike, vlada se nanj obrne v primeru referenduma, volitev predsednika republike, odloča o ustavnosti zakonov in mednarodnih pogodb, nastopa kot volilni in referendumski sodnik. Zoper odločitve ni dopustna pritožba (pravno sicer ni nobenega postopka za spoštovanje njegovih odločitev, vendar se mu državni organi vselej podredijo). Zakonodajalcu tako ostane v primeru, da ne soglaša z odločitvijo sveta, zgolj možnost spreminjanja ustave. Svet je pristojen za presojo ustavnosti, preden so ti razglašeni; obvezna je, ko gre za organske zakone in poslovnike parlamentarnih zbornic. Presojo navadnih zakonov lahko predlagajo predsednik države, predsednik senata, predsednik nacionalne skupščine, prvi minister, 60 poslancev ali 60 senatorjev. Če je neustaven, ne more biti razglašen, če je del ustaven in del ne, se dela ločita in predsednik države odloči, ali bo ustavni del razglasil, ali pa gre v ponovno odločanje v parlament. Če se ju ne da ločiti, ga je treba spremeniti ali opustiti njegovo sprejemanje. Ustavni svet se ne zadovlji več samo s presojo tehnične usklajenosti zakonov z ustavnimi normami, temveč postavlja merila, ki pomenijo varovanje temeljnih človekovih pravic. v Zahodno Evropo spada samo 6 držav to so: Francija, Britansko otočje, Nizozemska, Belgija in Luxemburg! [uredi] Demografija [uredi] Prebivalstvo Ob zadnjem popisu prebivalstva, leta 2006, je imela republika 64,95 milijona prebivalcev. Največja mesta so Pariz, Marseille, Lyon, Lille, Toulouse in Nantes. Po obdobju Druge svetovne vojne, je Francija postala cilj imigrantov širom sveta, najštevilčnejši pa so bili priseljenci iz držav Severne Afrike: Maroko, Alžirija, Tunizija. Sprva so ti prišli kot začasni delavci, kmalu pa so se v Franciji ustalili kot njeni prebivalci in s seboj pripeljali družine. Zaradi raznolike etnične in verske pripadnosti priseljencev ter visoko številnih družin, se je prebivalstvena struktura Francije pričela bistveno spreminjati. [uredi] Religija Francija velja za svobodno državo verskih usmeritev. Ob rednih popisih prebivalstva na vsaka štiri leta, o verski pripadnosti ne poizvedujejo. Uradne podatke o verski usmeritvi je raziskal Eurobarometer Poll, ki je podal sledeče ugotovitve: 54% prebivalcev je Katolikov, 31% Agnostikov. Zaradi imigracij živi v Franciji 4% Muslimanov, 3% pripadajo Protestantizmu in 1% Židovski veri. Židovska skupnost je z okoli 600.000 pripadniki, označena kot največja v Evropi. Domneva se, da je uradni odstotek 4% Muslimanov, v resnici dvakrat do trikrat višji (presegal naj bi 10%) zaradi visoko številčnih muslimanskih družin in vsaj milijona ilegalnih imigratov iz severa Afrike in JV Evrope. Na JZ Francije se nahaja svetovno znano romarsko središče, Lourdes.